Jaka Šikonja je kot zlat maturant zaključil šolanje na Srednji šoli Črnomelj leta 2015, Matija Lovšin pa z enakim laskavim nazivom leto dni pozneje. Danes sta oba uspešna študenta, Jaka na Medicinski fakulteti, Matija pa na Fakulteti za matematiko in fiziko. Ideja za skupen intervju z njima se mi je porodila letos spomladi, ko sem ju v Ljubljani srečal med vodenjem skupine tujcev.

Kaj trenutno počneta tik pred pričetkom novega študijskega leta?

Jaka: Trenutno sem napisal članek za Zvitico, časopis Kluba belokranjskih študentov, tokrat na temo medicine, o bolečini, kako nastane, kako jo dojemamo … Navezal sem se na alternativno medicino, za katero bolniki pogosto menijo, da jo zdravniki izključujejo. V praksi pa je nekoliko drugače, in sicer je vse usmerjeno na pacienta. Če mu alternativna metoda pomaga, jo zdravnik tudi odobrava. Razmišljal sem še o (placebo) učinku, ki ga imajo nekatere »magične« metode zdravljenja. Tudi sicer pogosto pišem za Zvitico, kjer imam svojo rubriko, znotraj katere poleg o medicini pišem še o šolstvu, sestavim kakšno logično uganko … Pa seveda počivam pred pričetkom novega študijskega leta.

Matija: Ne vem, če to smeš zapisati, vendar sem ravno te dni sestavil nalogo za tekmovanje iz logike …

Tilen: Lahko lahko, le vsebine ne smeš razkriti. Kako se počutiš, da bo morda ravno tvoj brat reševal to nalogo na naši šoli?

Jaka: Je težka?

Matija: Pravzaprav ne vem, kdaj bo objavljena, lahko da bo uporabljena šele čez nekaj let ali pa celo zavrnjena. Se pa Jan ne bo udeležil tekmovanja, saj bo ravno takrat na šolski ekskurziji. Meni, ki sem jo sestavil, se seveda ne zdi prav zelo težka …

Kako sedaj gledata na srednješolska leta? Je pogled »od daleč« drugačen kot takrat, ko sta bila znotraj sistema?

Matija: Da, precej drugače je. Če se mi je takrat kakšen test zdel zahteven in učenje naporno, sedaj na faksu vidim, da je bila gimnazija pravzaprav lahka, marsikdaj celo prelahka. Pa seveda je povsem drugače tudi to, da je začetek študijskega življenja za seboj potegnil selitev v Ljubljano …

Jaka: Enako, skoraj sem že Ljubljančan …

Tilen: Res, belokranjsko narečje je še komaj zaznati …

Jaka: Ampak »da« namesto »ja« pa ostaja! Seveda sem edini v predavalnici, ki reče »da«. J Se pa zavestno trudim, da bi govoril bolj knjižno. Sicer pa imam na srednjo šolo lepe spomine, bilo mi je prijetno.

Koliko stikov s sošolci sta ohranila?

Jaka: Fantovska ekipa iz mojega razreda se še vedno druži, to je ostalo tudi v Ljubljani, skupaj hodimo na morje in festivale. Menim, da se je ta družba obdržala zaradi podobnih visokih ambicij in zaradi sorodne mentalitete predvsem glede pozitivnega odnosa do učenja in znanja, zaradi česar nam nikoli ne zmanjka materiala za debato. Z nekaterimi dekleti se tudi še slišimo, z ostalimi pa kakšno rečem, če se nam poti po naključju križajo.

Matija: Mislim, da se je naša generacija po srednji šoli precej razkropila. Tako kot Jaka pa sem več stikov ohranil s fantovskim delom generacije.

Oba smo ohranili v spominu kot dijaka, ki sta bila uspešna na mnogih področjih. Se še vedno udejstvujeta na več teh področjih ali sta bolj osredotočena na študijske zadeve?

Matija: Študijsko sem res usmerjen izključno na fiziko, sem se pa pričel ukvarjati tudi z učenjem tujih jezikov. Že kakšna tri leta se učim nemško, špansko, francosko, italijansko, rusko, češko, poljsko, japonsko, hebrejsko, turško in svahili.

Tilen: Res zanimivo ali pa kar logična posledica tvojih uspehov na tekmovanjih iz lingvistike. Kako intenzivno prihaja do mešanja jezikov, ko se jih toliko učiš hkrati?

Matija: Pa niti ne, predvsem jih začneš povezovati, znanje gradiš na podobnostih in razlikah med njimi. Res pa je, da se teh jezikov učim bolj zase, za dušo, kot iz kakšne resne potrebe. Lahko pa da mi kdaj pridejo prav.

Jaka: Ukvarjam se s študijem, poleg tega pa sem se dve leti aktivno ukvarjal s področjem reproduktivnega zdravja. Na osnovnih in srednjih šolah sem učencem in dijakom predaval o varni spolnosti. Je pa ob tem zanimivo, da se je v 8. in 9. razredu osnovne šole pogosto razvila intenzivnejša debata, z več odkritimi vprašanji, kot v 1. letniku srednje šole.

Tilen: Čemu to pripisuješ? Srednješolci mislijo, da že vse vedo?

Jaka: Ne ne. V 1. letniku je težava, ker razredi še niso taka ekipa, družba, nerodno jim je drug pred drugim, v 8. in 9. razredu pa so skupaj že tako dolgo, da nimajo zadržkov. To je sicer potekalo v sklopu Društva študentov medicine Slovenije, kjer sem trenutno blagajnik. Aktivno sodelujem pri upravnem odboru Rokometnega kluba Metlika, nekaj časa sem bil tam tudi predsednik. Pa še kaj bi se našlo …

Pred nekaj meseci smo se srečali v Ljubljani, ko sta vsak svojo skupino spremljala po mestu pri neki igri. Lahko pojasnita, za kaj je šlo?

Jaka: Šlo je za Naravoslovno olimpijado Evropske unije, na katero se uvrstijo udeleženci iz večine evropskih držav in se pomerijo v praktičnih nalogah iz naravoslovja. Z Matijo sva bila dva izmed vodičev in sva bila zadolžena vsak za svojo državo. Šlo je za mladoletne tekmovalce in sva, po domače povedano, skrbela, odgovarjala za njih med bivanjem v Ljubljani, malo sva jim tudi razkazala našo prestolnico …

Matija: S tem da sva se z Jako tam povsem slučajno srečala, drug za drugega nisva vedela, da bova sodelovala pri projektu. Jaka je pri tem sodeloval že v preteklosti, jaz pa letos prvič. Povabljen sem bil s strani vodje tekmovanja, ki me pozna iz lingvistične olimpijade, na katero sem se uvrstil v gimnazijskih letih.

Jaka in Matija: Poleg tega pa sva prevzela še vlogo glavnih animatorjev. Naučila sva jih plesati, nekaj besed slovensko, pokazala sva jim belokranjsko nošo …

Kakšne načrte imata po končanem študiju?

Matija: Čaka me še 3. letnik, tako da nisem še povsem odločen glede smeri, kjer bom nadaljeval študij. Je pa po končanem študiju fizike dosti možnosti za zaposlitev na inštitutu ali srednjih šolah, pa tudi v industriji ali bančništvu. Ti zadnji dve možnosti se mi trenutno zdita bolj zanimivi …

Jaka: Prvo se moram odločiti, kaj bom specializiral, vem pa, da me zanima raziskovalno področje. Bolj me privlači ostati na fakulteti kot pa delo v ambulanti. Morda bi nekega dne želel tudi poučevati in s tem vplivati na učne načrte predmetov ter izpite. Menim, da je na naši fakulteti mnogo preveč učenja na pamet, želel bi si, da bi bile vsebine bolj klinično orientirane.

Imata vidva kakšno vprašanje zame?

Matija: V zvezi s čim?

Tilen: Pa karkoli … mogoče le ni treba preveč osebno.

Jaka: Kaj meniš, bo znanje matematike v srednji šoli čez 10 let na višjem ali nižjem nivoju? Vtis imam, da sicer obstajajo ljudje, ki so za učenje zelo motivirani, vendar pa je vse večji delež tistih, ki jim motivacije primanjkuje. Nekako pa ni zlate sredine.

Tilen: Morda se trenutno zdi, da je splošni trend v upadanju nivoja znanja. Širše gledano pa bi prej rekel, da je trend bolj podoben sinusoidi … če sedaj nivo pada, bo prej ali slej verjetno začel tudi nazaj naraščati. V kateri del te sinusoide se bo ujelo obdobje čez 10 let, je pa zelo težko presoditi. Vendar zgolj trditi, da bo nivo znanja le še upadal, je vsekakor prenagljeno in preveč jamrajoče.

Matija: Kje vidiš prednosti Srednje šole Črnomelj pred drugimi srednjimi šolami?

Jaka: Ne morem, da ne bi kar sam odgovoril, ker imam izdelan odgovor na to vprašanje … Pravzaprav je prednost ena. Ker v končni fazi je popolnoma vseeno, v katero gimnazijo kdo hodi, vse je odvisno od posameznika, s kakšno zavzetostjo se bo prijel dela in učenja ter koliko znanja bo odnesel. Je pa res, da če je nekdo iz Črnomlja in se je pripravljen voziti v Novo mesto, je to povsem enako, kot da vsak dan stran vrže tri ure. In če se komu zdi smiselno vsak teden izgubiti en dan … Vsekakor je boljše, sploh če imaš neke ambicije, imeti vsak dan tri ure več časa in se ukvarjati s čim produktivnejšim, kot je vožnja preko Gorjancev.

Pogovor se je v manj formalnem smislu nadaljeval še kar nekaj časa …

Intervju zapisal: Tilen Šetina, prof. mat.

Matija in Jaka danes

Matija na ekskurziji v Pragi

Jaka na delavnici v okviru projekta NGRVŽ

(Obiskano 70 krat, 1 krat danes.)