Na Prešernov praznik 8. februarja, ki je v letošnjem letu na vrsto prišel na dan sobote, po Sloveniji kar mrgoli kulturnih prireditev in zavednih literarnih dogodkov. Takrat se Slovenci radi spomnimo na slovensko kulturo ter na Franceta Prešerna, domoljuba, da ga večjega ni.

Praznik slovenske kulture smo obeležili tudi dijaki Srednje šole Črnomelj; v sodelovanju z Zavodom za izobraževanje in kulturo (ZIK) Črnomelj smo za najbolj kulturen večer v letu v Kulturnem domu Črnomelj pripravili prav poseben glasbeno-literarni večer kritične poezije z na videz skrivnostnim naslovom – Pravljica o pašniku.

To še nikoli slišano pravljico je pravljičar (Vid Kavčič, 2. aG) zaprašeno našel v kleti knjižnice, odločil pa se je, da zgodbo prebere poslušalcem. Takole nekako gre …

Nekoč, pred tako zelo davnimi časi, nekje, za morda celo več kot devetimi gorami, se je v senci belih brez, v lepoti svežih cvetic in radosti rumenega sonca razprostiral naravnost čudovit zelen pašnik. Na pašnik so se nič hudega sluteče prijetno namestile bele ovčice. A bele pramenke postanejo čisto prestrašene, ko nekoč na pašničku ujamejo grozljive novice (Svetlana Makarovič: Novice, deklamira Črt Kastelc, 2. aG), ki jim ne morejo verjeti (Rumen Leonidov: Pred očmi, deklamira Urban Kočevar, 2. aG), zato razmišljajo, da bi se umaknile stran, za ljubi kruhek (Janez Menart: Za ljubi kruhek, recitira Tin Zevnik, 1. aG). In zares jih zmotijo umazane črne ovce, ki jih bele ovčice odrivajo proč, zato se črnuhinje sprašujejo, kaj naj storijo (Andrej Kokot: Le kaj naj storim?, deklamira Urška Jurajevčič, 2. aG). Čeprav bele ovčice zamika elegantna črna volna, črnim ovcam nikakor ne morejo priznati, kako krasno se bleščijo, ne morejo (Svetlana Makarovič: Glejte, vodico, recitira Maša Kuzma, 4. aG). Pri vsem tem obtoževanju se črne ovce sprašujejo, kako ostati vir svetlobe, tudi ko te poskušajo na vse načine zlomiti (Taja Kramberger: Ostati vir človeškega, recitira Lea Žlogar, 1. aG). Bele ovčice ne prenesejo zoprnega uporništva črnih ovc, zato se odpovejo še besednemu druženju z njimi (Andrej Rozman Roza: Stanja, deklamira Samo Kavčič, 2. aG), toda črnih ovc ne gane, saj so kar so in ne bodo, kar niso (Feri Lainšček: Ne bodi, kar nisi, recitira Pika Štefanič, 3. aG). Vse to privede do krvavega spopada (Ervin Fritz: Khm ahm, recitira Maj Perko, 4. bG), najbolj modra črna ovca pa se umakne na stran in si misli: »Klavrno!« (Srečko Kosovel: Sodobna mrtvila, deklamira Daša Schweiger, 1. aG).

Zmrdovanje, zgražanje, upiranje, prerivanje, cukanje, guljenje, čupanje belih ovčic in črnih ovac je z glasbenimi okraski na klavirju spremljal pianist večera Aleksander Vuković (4. bG). Pred pričetkom predstave je prisotne nagovorila Vesna Šuštarič (4. bG), ki je s Saro Foršček (2. aG) sprejela obiskovalce pred vstopom v dvorano. Izbor pesmi je plod dela Vida Kavčiča (2. aG). Zasluge za režijo, oblikovanje in upravljanje luči ter mentorstvo recitacijam oziroma deklamacijam pa gredo Tilnu Šetini, prof.

Tople zahvale gredo zunanjim botrom. V prvi vrsti Nastasji Schweiger, ki je spisala scenarij za predstavo ter poskrbela za njeno ozvočenje. Skupaj z Majo Kunič, prof., in dr. Igorjem Saksido je prijazno pripomogla s predlogi pri izboru pesmi za deklamacije oziroma recitacije. Prav posebne zahvale prejme ZIK Črnomelj, ki je za dogodek omogočil uporabo dvorane Kulturnega doma.

Pravljice o devetih ovčicah, belokranjskih pramenkah, je zaenkrat sicer konec, ovčice pa se veselo s polnimi usti (sicer suhe, pa vendar) trave pasejo še danes! Glede na navdušene odzive poslušalcev (gledalcev) pravljice se njeni ustvarjalci v prihodnosti nadejamo vsaj še kakšne ponovitve. Ali pa morda celo nadaljevanja, le kdo bi vedel …

besedilo: Vid Kavčič, 2. aG

fotografije: Anže Rom, 4. aG

(Obiskano 253 krat, 1 krat danes.)
Dostopnost